Abstract
<jats:p>Monografija obravnava teoretične perspektive, prakse in politike izobraževanja odraslih za trajnostni razvoj, ki ga razumemo kot izobraževanje odraslih, osredinjeno na spodbujanje sprememb v posameznikih in družbi skozi kritično refleksijo za razvoj pravičnejše družbe ter zmanjševanje negativnih človeških vplivov na okolje. Pomen tega področja se je v zadnjih desetletjih okrepil ob naraščajočem zavedanju o prepletenosti družbenih in okoljskih kriz ter ob sprejetju Agende 2030, ki izobraževanje za trajnostni razvoj umešča v podcilj trajnostnega razvoja 4.7. Na podlagi kritičnih in sodobnih teoretičnih perspektiv monografija razlikuje med instrumentalnim pristopom, usmerjenim v doseganje konkretnih sprememb v delovanju posameznikov, ter emancipatornim pristopom izobraževanja, ki poudarja razvoj kritičnih in avtonomnih dejavnih državljanov. V okviru večstopenjske kombinirane raziskave monografija analizira prevlado instrumentalnega pristopa v politikah in praksah neformalnega izobraževanja odraslih za trajnostni razvoj ter ugotavlja, da je njegova prisotnost v slovenskih izobraževalnih praksah manj izrazita kot na višjih političnih ravneh (globalni, EU in nacionalni ravni).</jats:p>