Abstract
<jats:p>Monografija je nadaljevanje dveh publikacij: Homo senescens: dolgoživost in izobraževanje starejših ter Homo senescens II: izbrane teme. Poglavja dopolnjujejo prejšnje raziskave ter nadgradijo znanje na področju izobraževalne in socialne gerontologije. Znanje o dolgoživosti in izobraževanju starejših na univerzah se razvija v globalnem gibanju starosti prijazna univerza (ang. age friendly university), vendar je treba raziskovati tudi posebne razmere v posameznih kulturah, zato je delo pomembno za slovenski prostor in v komparativnem pogledu tudi za tuje bralce. Avtorice in avtorji opisujejo različne teme. Poglavje o humanističnih pogledih na učenje je za izobraževanje in učenje starejših pomembno, ker izpostavlja nenehen razvoj. Posameznik tudi v poznejših letih razvija svoje potenciale, znanje, modrost in odnose z drugimi. Sodobne teorije staranja, kot je teorija gerotranscendence, podpirajo humanistične ideje o neprekinjenem razvoju človeka vse do smrti – le da se razvojna področja razlikujejo med odraslostjo in starostjo. Zavedanje tega bi moralo organizacije – kot so univerze – spodbujati k oblikovanju novih praks, med katerimi izstopa medgeneracijsko sodelovanje in učenje. Drugi del monografije analizira različne izobraževalne strategije, ki so jih razvili učitelji na Modri fakulteti: pomoč z umetnostjo, bralna pogovarjalnica, filmsko opismenjevanje starejših, poučevanje tujih jezikov za starejše … Vse te dejavnosti potrjujejo izhodišča prvega dela in nakazujejo pomen premišljeno organiziranega izobraževanja za izboljšanje blaginje starejših.</jats:p>