Abstract
<jats:p>Umetna inteligenca (UI) predstavlja eno izmed osrednjih tehnoloških prelomnic sodobnega časa, saj preoblikuje številna področja družbenega življenja – od zdravstva, gospodarstva, transporta, varnosti do komunikacije in vsakdanjih storitev. V zadnjih letih UI postaja vse prisotnejša tudi v vzgoji in izobraževanju, kjer odpira širok nabor novih možnosti, priložnosti in hkrati dilem, povezanih z njenim vključevanjem v učne procese, pedagoške odnose in institucionalne strukture izobraževalnega sistema. V tem kontekstu je nastala tudi pričujoča monografija, ki združuje teoretske in empirične prispevke slovenskih raziskovalcev ter praktikov s področja izobraževanja, osvetljuje raznolike vidike UI v vzgoji in izobraževanju ter predstavlja dragocen korak v smeri razvoja domače raziskovalne misli na tem področju. Monografija ponuja vpogled v aktualna vprašanja in študije primerov, povezuje mednarodne trende z lokalnimi specifikami ter spodbuja refleksijo o vlogi slovenskega izobraževalnega sistema v digitalno transformirani družbi. S tem odpira prostor za nadaljnji dialog med raziskovalci, učitelji, oblikovalci politik in drugimi deležniki, ki sooblikujejo prihodnost izobraževanja. Umetna inteligenca (UI) predstavlja ključno tehnološko prelomnico sodobne družbe, ki preoblikuje številna področja, vključno z vzgojo in izobraževanjem. V izobraževalnem kontekstu UI odpira nove možnosti za podporo učenju in poučevanju, hkrati pa sproža etične in družbene dileme. Temelji na tehnologijah, kot so strojno učenje, obdelava naravnega jezika in nevronske mreže, ki omogočajo prilagajanje uporabniku in kontekstu. Koristi in funkcionalnosti UI v izobraževanju UI prinaša številne funkcionalne prednosti na različnih ravneh izobraževalnega procesa. Podpira učitelje pri ocenjevanju, administrativnih nalogah in načrtovanju pouka, omogoča personalizacijo učnih izkušenj za posamezne učence, avtomatizira učne procese ter analizira obsežne podatke o učenju. To vključuje inteligentne tutorske sisteme, ki ponujajo interaktivne in prilagojene učne poti, ter analitiko učenja, ki v realnem času spremlja napredek in napoveduje težave. Poleg kognitivne podpore se UI uporablja tudi za zaznavanje čustvenih stanj učencev prek sistemov za prepoznavanje čustev na podlagi obrazne mimike, kar izboljšuje angažiranost in učno učinkovitost. Ti pristopi krepijo individualizacijo pouka in celovito podporo učenju, ki zajema kognitivne, čustvene in socialne razsežnosti. Izzivi, pomisleki in etične dimenzije Kljub potencialom UI sproža pomembne pomisleke glede zasebnosti, varnosti podatkov in pristranskosti algoritmov. Zbiranje in analiza velikih količin osebnih podatkov o učencih odpira vprašanja transparentnosti, soglasja in možnosti zlorabe. Algoritmi lahko reproducirajo družbene neenakosti, saj se učijo na zgodovinskih podatkih s sistemskimi predsodki, kar vodi do diskriminacije na podlagi spola, etničnosti ali socialnega ozadja. Poleg tega UI vpliva na vlogo učiteljev, saj lahko prekomerno zanašanje nanjo zmanjša človeški stik in dehumanizira pedagoški odnos. Potreba po interdisciplinarnosti in sistematičnem raziskovanju Sistematični pregledi literature kažejo, da raziskave o UI v izobraževanju prevladujejo v tehničnih disciplinah, medtem ko so pedagoške perspektive pogosto marginalizirane. To vodi do poudarka na tehnični učinkovitosti, medtem ko ostajajo nerešena vprašanja o učnih ciljih, didaktičnih metodah in vplivu na učne skupnosti. Zato je ključno interdisciplinarno sodelovanje med pedagogiko, psihologijo, humanistiko, filozofijo, računalništvom in etiko za razvoj celovitih okvirov. UI ni le tehnična inovacija, temveč družbena in etična prelomnica, ki zahteva razmislek o ciljih izobraževanja, človekovem razvoju in ohranjanju avtonomije v digitalnem svetu. Opis monografije in njenih poglavij Pričujoča monografija Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju: umetna inteligenca v vzgoji in izobraževanju združuje teoretske in empirične prispevke slovenskih raziskovalcev in praktikov. Prvo poglavje analizira generativno UI kot prelomno tehnologijo, z izzivi glede etike in dostopa. Drugo obravnava Flynnov učinek in vlogo digitalnih tehnologij v kognitivni preobrazbi. Tretje raziskuje pričakovanja učiteljev glede usposabljanj o UI na podlagi projekta AI4T. Četrto se osredotoča na praktično rabo UI v razredu, z razlikami med humanističnimi in STEM-predmeti. Peto predstavlja pregled pripomočkov za merjenje odnosne kompetentnosti učiteljev, vključno z UI. Šesto validira vprašalnik ToMI-2SI v predšolskem okolju in izpostavlja potencial UI pri analizi podatkov. Zadnje poglavje opisuje participativni razvoj digitalnega programa me_HeLi-D za duševno zdravje mladih, z implicitno vlogo UI. Zaključek in širši pomen Monografija osvetljuje raznolike vidike UI v pedagoški praksi, psiholoških raziskavah in digitalnih orodjih, poudarjajoč, da UI ni obrobni pojav, temveč ključni element sodobnega izobraževanja. Raziskovanje mora preseči tehnične rešitve in postaviti v ospredje človeka, etično rabo ter vključujoč pristop. Prispevki predstavljajo pomemben korak k interdisciplinarnemu dialogu, ki oblikuje odgovorno in človeku prijazno prihodnost učenja.</jats:p>