Abstract
<jats:p>Osrednji namen monografije je raziskati, preučiti in podati strategije za spodbujanje usvajanja glasbeno-pianističnih konceptov in veščin skozi širše zastavljena področja klavirskega pouka. S tem namenom analitično, sistematično in primerjalno obravnava nekatera temeljna področja klavirske didaktike; od veščin učitelja in odnosne dinamike z učencem, načrtovanja pouka in načinov poučevanja do konceptov in veščin učenja klavirja ter razvojnih značilnosti otrok v povezavi z glasbenim razvojem. Zajema slušne veščine, ritmične koncepte in veščine, koncepte in veščine branja, tehnične, ustvarjalne in muzikalne veščine ter podaja strategije učenja in poučevanja skozi prizmo sodobnih pristopov, ki se osredotočajo na učenca in ki mu omogočajo vsestranski, celovit glasbeno-pianistični razvoj. Ugotavljamo, da se v našem izobraževalnem sistemu večinoma poučuje skozi »tradicionalni« pristop poučevanja klavirja, ki je osredotočen na učenje novih skladb, tehnično-muzikalno izdelovanje in interpretacijo zapisanih glasbenih del. Nekatera področja klavirskega pouka nimajo tako pomembnega mesta. To je potrdila tudi raziskava stališč 95 učiteljev klavirja slovenskih javnih glasbenih šol o vključevanju improvizacije v pouk klavirja. Učitelji imajo do vključevanja improvizacije v pouk klavirja pozitivna stališča in imajo z njim pozitivne izkušnje. Menijo, da ima improvizacija pomembno vlogo za številne dejavnike glasbenega udejstvovanja in glasbenega razvoja učencev, kljub temu pa ji posvečajo malo pozornosti. Malo pozornosti posvečajo tudi področjem, kot so kompozicija, branje a prima vista, transpozicija, igranje po posluhu, gibanje celega telesa. Teoretični temelji, podkrepljeni s strategijami tako učenja kot poučevanja, praktičnimi vajami in z notnimi primeri, nudijo temeljno študijsko literaturo bodočim učiteljem klavirja in podlago za njihovo nadaljnje raziskovalno pedagoško delo.</jats:p>