Abstract
<jats:p>Monografija prinaša izsledke raziskave narečnega oblačilnega izrazja pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah. Na podlagi ugotovljenih glasoslovnih značilnosti – značilno ohranjanje kračine vseh issln. kratkih naglašenih samoglasnikov in izkazovanje definicijskih lastnosti panonske narečne ploskve vzhodne slovenščine – je utemeljena umestitev trojiškega govora v slovenskogoriško narečje panonske narečne skupine. Osrednji del monografije predstavlja prvi obsežnejši prispevek sploh k poznavanju narečne oblačilne terminologije pri Sveti Trojici. Opis podeželskega oblačilnega videza moških, žensk in otrok v drugi polovici 20. stoletja ter ob nekaterih posebnih priložnostih je nastal na podlagi ustnih pričevanj informatork, proučitve fotografij in lastnega, na izkušnjah temelječega vedenja. Tu predstavljeno in analizirano trojiško oblačilno izrazje je bilo pridobljeno z vodenimi intervjuji z govorci. Trojiški oblačilni termini so znotraj sedmih pomenskih sklopov predstavljeni ob izbranem slikovnem gradivu (304 slike) v obliki 736 abecedno urejenih slovarskih sestavkov. Obravnavani so glede na besedotvorne lastnosti in izvor, s čimer osvetljujemo pojave vnašanja tujih jezikovnih prvin v narečje, ter primerjano z iztočnicami v slovarskih delih, ki zajemajo knjižni jezik (Pleteršnikov slovar (1894–1895) in Slovar slovenskega knjižnega jezika2), s čimer osvetljujemo zgodovino pojavljanja posamezne besede v narečju in knjižnem jeziku, opredeljujemo njeno razširjenost ter opozarjamo na morebitne pomenske razlike.</jats:p>